Na spletu lahko pogosto preberemo, da je mogoče češariko oziroma epifizo (pineal gland) »dekalcificirati« z določeno prehrano, dodatki, posebnimi frekvencami, meditacijo, zvokom ali dihalnimi tehnikami. Pogosto se ob tem omenjajo tudi »aktivacija tretjega očesa«, frekvence 432, 528 ali 963 Hz in različne metode brnenja.
Del teh trditev temelji na resničnih fizioloških pojavih. Češarika se pri ljudeh res pogosto kalcificira. Vibracije glasu se res prenašajo skozi lobanjo. Brnenje z zaprtimi usti res izrazito poveča količino dušikovega oksida (NO), ki ga zaznamo v nosu. Zadrževanje diha pa res spremeni koncentraciji kisika in ogljikovega dioksida ter vpliva na možganski pretok krvi in avtonomni živčni sistem.
Toda iz teh dejstev še ne sledi, da lahko z zvokom ali dihanjem kalcijeve obloge v češariki raztopimo.
V tem članku bomo zato ločili tri stvari:
- kaj je dobro dokazano,
- kaj je fiziološko možno, vendar še ni dokazano,
- kaj je za zdaj predvsem mit.
Kaj je češarika?
Češarika oziroma epifiza je majhna endokrina žleza v osrednjem delu možganov. Njena najbolj znana funkcija je tvorjenje melatonina, hormona, ki sodeluje pri uravnavanju cirkadianega ritma oziroma našega notranjega ritma spanja in budnosti.
Pri človeku svetloba ne deluje neposredno na češariko. Informacija o svetlobi pride iz mrežnice prek živčnih poti do suprahiazmatičnega jedra in nato posredno vpliva na izločanje melatonina.
Češarika je zaradi svoje lege in simbolnega pomena skozi zgodovino dobila tudi številne duhovne razlage. To samo po sebi ni problem. Težava nastane, kadar simbolne ali filozofske razlage predstavimo kot dokazano anatomijo ali medicino.
Ali se češarika res kalcificira?
Da.
Kalcifikacija češarike je dobro poznan pojav in jo pogosto vidimo na CT-posnetkih glave.
Sistematični pregled in metaanaliza iz leta 2023 sta ocenila skupno prevalenco kalcifikacije češarike na približno 61,7 %. Pogostost se s starostjo praviloma povečuje.
To pomeni, da kalcifikacija češarike ni redek pojav, ampak je pri odraslih zelo pogosta.
Pri tem nastajajo tako imenovana corpora arenacea oziroma »možganski pesek«. Kemične analize so pokazale, da pomemben del teh mineralnih depozitov sestavlja hidroksiapatit, mineral na osnovi kalcija in fosfata, ki je po sestavi soroden mineralni komponenti kosti.
V nekaterih vzorcih človeške češarike so raziskovalci opisali tudi kristale kalcita (kalcijevega karbonata).
Ali kalcifikacija pomeni, da češarika ne deluje?
Ne nujno.
To je pomembna podrobnost, ki jo spletne razlage pogosto izpustijo.
Obstajajo raziskave, ki kažejo povezave med obsegom kalcifikacije, količino funkcionalnega tkiva, melatoninom in nekaterimi značilnostmi spanja. Vendar rezultati niso popolnoma enotni.
Na primer, nekatere raziskave so našle povezavo med večjo kalcifikacijo in nekaterimi motnjami spanja, druge pa pri zdravih prostovoljcih niso našle preproste neposredne povezave med prisotnostjo kalcifikacije in količino izločenega melatonina.
Zato ni pravilno reči:
»Če je češarika kalcificirana, ne proizvaja več melatonina.«
Še manj je mogoče iz CT-posnetka sklepati na človekovo intuicijo, zavest, duhovnost ali »odprtost tretjega očesa«.
Ali lahko češariko dekalcificiramo?
Tu postanejo dokazi zelo šibki.
Trenutno ni kakovostnih kliničnih raziskav, ki bi pokazale, da lahko pri človeku kalcifikacijo češarike zanesljivo zmanjšamo z:
- brnenjem ali petjem,
- Bhramari pranajamo,
- meditacijo,
- določeno glasbeno frekvenco,
- zadrževanjem diha,
- posebnimi »pinealnimi« zvoki,
- frekvencami 432, 528 ali 963 Hz.
To ne pomeni, da te metode nimajo drugih učinkov. Pomeni samo, da dekalcifikacija češarike ni dokazana posledica teh metod.
Kaj pa vibracije glasu, ki se širijo skozi lobanjo?
To je veliko bolj zanimivo vprašanje.
Ko z zaprtimi usti naredimo:
»mmmmmmmm«
vibracij ne zaznavamo samo z zrakom skozi ušesa. Del mehanske energije se prenaša tudi skozi kosti lobanje. To imenujemo kostna prevodnost zvoka.
Raziskave z merjenjem vibracij človeške lobanje jasno kažejo, da se mehanske vibracije lahko širijo skozi lobanjske strukture in da je njihov prenos odvisen od frekvence, mesta vzbujanja in geometrije lobanje.
Torej je občutek, da »vibrira cela glava«, fiziološko resničen.
Toda iz tega še ne sledi, da vibracija doseže kalcinat v češariki z dovolj veliko mehansko energijo, da bi ga razbila ali raztopila.
Kaj pa resonanca?
Tudi lobanja ima mehanske resonančne načine. Meritve na ljudeh so pokazale več resonanc, vendar se močno razlikujejo med posamezniki. V eni raziskavi sta bili najnižji povprečni resonančni frekvenci lobanje približno 972 in 1230 Hz.
Navadno brnenje človeškega glasu je pogosto precej nižje od tega, čeprav vsebuje tudi višje harmonike.
Še pomembneje: resonanca ne pomeni avtomatično razbijanja mineralnega depozita.
Da bi mehansko razbili kalcinat, niso pomembne samo frekvenca, ampak predvsem:
- amplituda vibracije,
- energijska gostota,
- način prenosa energije,
- trajanje,
- fokusiranje energije,
- mehanske lastnosti tkiva in samega kalcinata.
Toda medicinske vibracije lahko vplivajo na kalcifikacije – mar ne?
Da. In prav zato je vprašanje zanimivo.
V medicini obstajajo metode, pri katerih mehanska energija vpliva na kalcijeve depozite. Primer je zunajtelesna terapija z udarnimi valovi (ESWT) pri kalcificirajočem tendinitisu rame.
V kliničnih raziskavah so po takšnem zdravljenju pri delu bolnikov opazili delno ali popolno zmanjšanje kalcijevih depozitov.
Podobno so v randomiziranih raziskavah preučevali terapevtski ultrazvok pri kalcificirajočem tendinitisu. Uporabljene frekvence so bile približno 0,89–1 MHz, skupaj z natančno določeno intenzivnostjo in več terapevtskimi seansami.
To je povsem drugačen fizikalni dražljaj od človeškega glasu.
Primerjava:
človeško brnenje: mehka, nefokusirana mehanska vibracija majhne energije
terapevtski ultrazvok: približno milijon nihajev na sekundo in nadzorovana energija
udarni valovi: kratki, visokoenergijski mehanski impulzi, usmerjeni v določeno strukturo
Zato dejstvo, da medicinski ultrazvok ali udarni valovi lahko vplivajo na nekatere kalcijeve depozite, ni dokaz, da to lahko naredi tudi glas.
Kaj pa kristali kalcita in piezoelektričnost?
To je eno najbolj zanimivih področij te teme.
Raziskava človeških vzorcev češarike je poleg hidroksiapatita opisala tudi mikrokristale kalcita. Avtorji so omenili možnost, da bi lahko zaradi strukture nekateri kristali kazali piezoelektrične lastnosti.
Piezoelektričnost pomeni, da lahko določeni kristali ob mehanski deformaciji ustvarjajo električni potencial oziroma se odzivajo na električno polje.
To je zanimiva hipoteza.
Vendar iz nje ni mogoče sklepati:
vibracija glasu → piezoelektrični odziv → razpad kristala → dekalcifikacija češarike
Za takšno zaporedje nimamo kliničnega dokaza.
Znanstveno pravilnejše je reči:
Človeška češarika vsebuje zanimive mineralne strukture in vibracije se skozi lobanjo prenašajo. Ali imajo običajne zvočne vibracije kakšen pomemben biološki učinek na te mineralne strukture, pa za zdaj ni znano.
Čebelje dihanje: kjer postanejo dokazi precej močnejši
Bhramari pranajama oziroma »čebelje dihanje« je preprosta tehnika, pri kateri človek izdihuje skozi nos in z zaprtimi usti ustvarja zvok:
»mmmmmmmm«
Nekatere tradicionalne različice Bhramari uporabljajo tudi nežno zaprtje zunanjega sluhovoda. To lahko zaradi dobro znanega okluzijskega učinka (occlusion effect) okrepi subjektivno zaznavo nizkofrekvenčnih komponent lastnega glasu, ki se prenašajo skozi tkiva in kosti lobanje.
To je realen akustični pojav, vendar ni dokaz močnejšega mehanskega učinka na češariko. Prav tako trenutno ni dokazov, da bi samo zaprtje ušes dodatno povečalo nastajanje nosnega NO. Dobro dokumentiran porast NO je povezan predvsem z brnenjem in resonančno izmenjavo plina med obnosnimi sinusi in nosno votlino. Zaprtje ušes je zato lahko le opcijski del tradicionalne izvedbe, ne pa bistvo fiziološkega učinka, opisanega v tem članku.
Tu imamo zelo zanimiv in neposredno izmerjen fiziološki učinek.
Brnenje močno poveča nosni dušikov oksid
Raziskovalci Karolinskega inštituta so pri zdravih ljudeh ugotovili, da se je med brnenjem količina NO v nosnem izdihu povečala približno 15-krat v primerjavi z običajnim tihim nosnim izdihom.
Razlog ni skrivnostna energija zvoka.
Obnosni sinusi vsebujejo veliko NO. Med brnenjem nihanje tlaka v nosni votlini povzroči intenzivnejšo izmenjavo zraka med sinusi in nosno votlino. Tako se iz sinusov sprosti več zraka, bogatega z NO.
To je bilo potrjeno tudi z akustičnimi modeli sinusov.
Zakaj je dušikov oksid pomemben?
Dušikov oksid je majhna signalna molekula z več fiziološkimi funkcijami.
V zgornjih dihalih sodeluje pri:
- lokalni obrambi pred mikroorganizmi,
- uravnavanju delovanja migetalk dihalnega epitelija,
- uravnavanju žilnega tonusa,
- komunikaciji med zgornjimi in spodnjimi dihali.
NO, ki nastane v nosu in sinusih, se pri vdihu skozi nos deloma prenese tudi proti pljučem.
Tam lahko sodeluje pri lokalnem uravnavanju pljučnih žil in razmerja med prezračevanjem in pretokom krvi.
Pomembno:
15-krat več nosnega NO ne pomeni 15-krat več NO v krvi.
Meritev se nanaša na nosni zrak med brnenjem.
Ali je frekvenca »mmmm« pomembna?
Do določene mere – da.
V raziskavi, ki je primerjala brnenje pri 128 Hz in 440 Hz, je bilo pri 440 Hz izmerjenega več nosnega NO.
To podpira razlago, da je pomembna resonanca sistema nos–sinusi.
Vendar iz tega ne smemo narediti zaključka, da je 440 Hz »zdravilna frekvenca«.
Oblika in prostornina sinusov se med posamezniki razlikujeta, zato ni razloga, da bi obstajala ena univerzalna optimalna frekvenca za vse ljudi.
Prav tako trenutno ni dokazov, da bi 432, 528, 963 Hz ali katera druga posebna tonska frekvenca dekalcificirala češariko.
Bolj praktičen pristop je:
izberemo udobno višino glasu, pri kateri jasno čutimo prijetno resonanco v nosu, obrazu in lobanji.
Zakaj zelo dolgo »mmmm« ni nujno boljše?
Raziskave dinamike sinusnega NO so pokazale zanimiv pojav.
Ko začnemo brneti, se NO hitro sprosti iz sinusov. Nato začne količina NO med nadaljevanjem istega brnenja hitro padati.
Časovna konstanta tega »izpiranja« je bila približno 3 sekunde.
Pri več zaporednih brnenjih so naslednji NO-vrhovi manjši, ker smo del zaloge iz sinusov že odstranili.
Po obdobju tišine se sinusni NO ponovno obnovi. V eni raziskavi se je odziv po približno treh minutah tišine povsem obnovil, model druge raziskave pa je ocenil tipičen čas ponovnega polnjenja na nekaj minut.
To pomeni, da pri NO ni nujno smiselno neprekinjeno brneti zelo dolgo.
Kaj pa zadrževanje diha po izdihu?
Če po počasnem »mmmm« izdihu za kratek čas zadržimo dih, dodamo drug fiziološki dražljaj.
Med zadrževanjem:
- CO₂ začne naraščati,
- O₂ začne postopoma padati,
- poveča se dražljaj za dihanje,
- spremeni se avtonomni odziv,
- možganske žile se zaradi CO₂ razširijo,
- možganski pretok krvi se lahko poveča.
Raziskave zadrževanja diha uporabljajo prav ta odziv tudi za ocenjevanje cerebrovaskularne reaktivnosti.
Poleg tega je bilo pri meritvah nosnega NO ugotovljeno, da so koncentracije med zadrževanjem diha lahko visoke, saj v tem času skozi nos ni stalnega pretoka zraka.
Toda ponovno:
to ni dokaz dekalcifikacije češarike.
Je pa zanimiv fiziološki učinek sam po sebi.
Kombinacija brnenja in kratkega zadrževanja diha
Na podlagi danes znane fiziologije je mogoče sestaviti preprost, blag protokol.
Primer
- Sedite udobno in nekaj časa dihajte normalno.
- Mirno vdihnite skozi nos.
- Počasi izdihujte skozi nos približno 5–8 sekund in nežno brnite »mmmm«. Izberite udobno višino glasu; ne silite v glasnost ali resonanco.
- Po izdihu zadržite dih samo toliko časa, kolikor ostane prijetno – na primer nekaj sekund.
- Nato počasi vdihnite skozi nos in nekaj vdihov normalno dihajte.
- Vajo lahko nekajkrat ponovite, če ostaja prijetna.
Cilj ni rekord v zadrževanju diha.
Cilj je ustvariti kombinacijo:
nosno dihanje + resonanca + izmenjava zraka s sinusi + nosni NO + počasen izdih + blag CO₂/O₂ dražljaj.
Pri izvajanju ne hiperventiliramo.
Vajo izvajamo sede ali v drugem varnem položaju. Če se pojavijo vrtoglavica, slabost, motnje vida, nenavaden pritisk, bolečina v prsih ali občutek, da bomo izgubili zavest, vajo prekinemo.
Zadrževanja diha ne izvajamo v vodi, med vožnjo ali v okoliščinah, kjer bi bila kratkotrajna izguba zavesti nevarna.
Ljudje z resnejšimi srčno-žilnimi, pljučnimi ali nevrološkimi boleznimi naj se glede izrazitejših dihalnih vaj posvetujejo z zdravnikom.
Kaj lahko od metode realno pričakujemo?
Razumno je pričakovati predvsem učinke, povezane z dihanjem, sinusi in avtonomnim živčnim sistemom.
Najbolj utemeljeni so:
1. Boljša izmenjava zraka med nosom in sinusi
Brnenje dokazano močno poveča izmenjavo plinov med obnosnimi sinusi in nosno votlino.
2. Velik začasen porast nosnega NO
To je eden najbolje dokumentiranih učinkov humming dihanja.
3. Podpora lokalnim obrambnim mehanizmom zgornjih dihal
NO sodeluje pri protimikrobni obrambi in delovanju migetalk.
To ne pomeni, da humming zdravi okužbo ali sinusitis, temveč da vpliva na fiziološki sistem, ki ima te funkcije.
4. Učinki počasnega dihanja na avtonomni živčni sistem
Velika metaanaliza raziskav počasnega dihanja je pokazala povečanje vagalno posredovane variabilnosti srčnega utripa (HRV).
5. Kratek hiperkapnični in hipoksični dražljaj pri zadrževanju diha
Ta lahko vpliva na možganski pretok krvi in sposobnost telesa, da se odziva na spremembe CO₂ in O₂.
Kaj pa češarika?
Tu moramo ostati natančni.
Možno je, da brnenje, počasno dihanje, spremembe avtonomnega živčevja, kakovost spanja in cirkadiani ritem posredno vplivajo na številne funkcije možganov.
Če človeku dihalna vaja pomaga zmanjšati stres ali izboljšati spanje, je to lahko koristno tudi za normalen cirkadiani sistem, v katerega je vključena češarika.
Toda to je nekaj povsem drugega kot fizično odstranjevanje kalcijevih kristalov iz češarike.
Trenutno najbolj pošten zaključek je:
Kalcifikacija češarike je resničen in zelo pogost biološki pojav. Dokazov, da jo lahko z zvokom, hummingom, posebno frekvenco ali zadrževanjem diha odpravimo, ni.
Hkrati pa velja:
Čebelje dihanje ni brez fiziološke osnove. Brnenje dokazano močno spremeni prezračevanje sinusov in nosni NO, počasno dihanje vpliva na avtonomno regulacijo, kratko zadrževanje diha pa na CO₂, O₂ in možgansko prekrvavitev.
Zato lahko tehniko uporabljamo zaradi teh realnih učinkov – brez potrebe, da ji pripisujemo nedokazano »dekalcifikacijo tretjega očesa«.
Mit ali resnica?
| Trditev | Ocena glede na današnje dokaze |
|---|---|
| Češarika se lahko kalcificira | DA – dokazano |
| Kalcifikacija je pri odraslih pogosta | DA – dokazano |
| Kalcinati vsebujejo kalcijeve minerale, predvsem hidroksiapatit | DA – dokazano |
| Vibracije glasu se prenašajo skozi lobanjo | DA – dokazano |
| Frekvenca brnenja vpliva na sproščanje nosnega NO | DA – dokazano |
| Brnenje lahko povzroči približno 15× več nosnega NO kot tih izdih | DA – dokazano v eksperimentalni študiji |
| Počasno dihanje lahko poveča HRV | DA – dobro podprto z raziskavami |
| Zadrževanje diha spremeni CO₂, O₂ in možganski pretok krvi | DA – dokazano |
| Brnenje razbije kalcifikacijo češarike | NI DOKAZANO |
| 432, 528 ali 963 Hz dekalcificira češariko | NI DOKAZANO |
| Povečan nosni NO raztaplja kalcifikacijo češarike | NI DOKAZANO |
| »Dekalcifikacija« avtomatično aktivira »tretje oko« | ZNANSTVENIH DOKAZOV NI |
Zaključek
Pri raziskovanju teh tem ni treba izbirati med dvema skrajnostma: da je vsaka tradicionalna tehnika čudežna ali da je vse nesmisel.
Bolj zanimiv pristop je vprašati:
Kaj lahko dejansko izmerimo?
Pri čebeljem dihanju lahko izmerimo vibracijo.
Lahko izmerimo dramatično povečanje nosnega NO.
Lahko izmerimo spremembe dihalnega ritma.
Pri počasnem dihanju lahko merimo HRV.
Pri zadrževanju diha lahko merimo spremembe CO₂, O₂ in možganskega pretoka krvi.
To so realni in zanimivi fiziološki pojavi.
Dekalcifikacije češarike pa med njimi za zdaj ni.
Morda bodo prihodnje raziskave odkrile nove vplive mehanskih vibracij, resonanc ali dihalnih tehnik na možgansko fiziologijo. Znanost takšne možnosti ne prepoveduje. Zahteva pa, da hipotezo najprej izmerimo in preverimo, preden jo razglasimo za dejstvo.
Do takrat je najbolj smiselno uporabljati čebelje dihanje zaradi učinkov, za katere imamo fiziološko osnovo – resonance sinusov, nosnega NO, počasnega dihanja in sprostitve – ne kot obljubljeno metodo za »dekalcifikacijo češarike«.
Strokovni viri
Belay DG, Worku MG. Prevalence of pineal gland calcification: systematic review and meta-analysis. Systematic Reviews. 2023;12:32. DOI: 10.1186/s13643-023-02205-5. PMID: 36879256.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36879256/Baconnier S, Lang SB, Polomska M, Hilczer B, Berkovic G, Meshulam G. Calcite microcrystals in the pineal gland of the human brain: first physical and chemical studies. Bioelectromagnetics. 2002. PMID: 12224052.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12224052/Bocchi G, Valdre G. Physical, chemical, and mineralogical characterization of carbonate-hydroxyapatite concretions of the human pineal gland. Journal of Inorganic Biochemistry. 1993. DOI: 10.1016/0162-0134(93)80006-U. PMID: 8381851.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/8381851/Patel S, et al. Revisiting the pineal gland: a review of calcification, masses, precocious puberty, and melatonin functions. International Journal of Neuroscience. 2020. DOI: 10.1080/00207454.2019.1692838. PMID: 31714865.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31714865/Weitzberg E, Lundberg JO. Humming greatly increases nasal nitric oxide. American Journal of Respiratory and Critical Care Medicine. 2002. DOI: 10.1164/rccm.200202-138BC. PMID: 12119224.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12119224/Maniscalco M, Weitzberg E, Sundberg J, Sofia M, Lundberg JO. Assessment of nasal and sinus nitric oxide output using single-breath humming exhalations. European Respiratory Journal. 2003. DOI: 10.1183/09031936.03.00017903. PMID: 12952268.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12952268/Granqvist S, Sundberg J, Lundberg JO, Weitzberg E. Paranasal sinus ventilation by humming. Journal of the Acoustical Society of America. 2006. DOI: 10.1121/1.2188887. PMID: 16708919.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16708919/Lundberg JO, Weitzberg E. Nitric oxide and the paranasal sinuses. Anatomical Record. PMID: 18951492.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/18951492/Lundberg JO, et al. Inhalation of nasally derived nitric oxide modulates pulmonary function in humans. Acta Physiologica Scandinavica. 1996. DOI: 10.1046/j.1365-201X.1996.557321000.x. PMID: 8971255.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/8971255/Stenfelt S, Håkansson B, Tjellström A. Vibration characteristics of bone conducted sound in vitro. Journal of the Acoustical Society of America. 2000. DOI: 10.1121/1.428314. PMID: 10641651.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10641651/Stenfelt S, Goode RL. Bone-conducted sound: physiological and clinical aspects. Otology & Neurotology. 2005. DOI: 10.1097/01.mao.0000187236.10842.d5. PMID: 16272952.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16272952/Wismer MG, O'Brien WD. Evaluation of the vibrational modes of the human skull as it relates to bone-conducted sound. Journal of the Acoustical Society of America. 2010. DOI: 10.1121/1.3493432. PMID: 21110574.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/21110574/Ebenbichler GR, et al. Ultrasound therapy for calcific tendinitis of the shoulder. New England Journal of Medicine. 1999. DOI: 10.1056/NEJM199905203402002. PMID: 10332014.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10332014/Laborde S, et al. Effects of voluntary slow breathing on heart rate and heart rate variability: A systematic review and a meta-analysis. Neuroscience & Biobehavioral Reviews. 2022;138:104711. DOI: 10.1016/j.neubiorev.2022.104711. PMID: 35623448.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35623448/Cerebrovascular reactivity assessment with O2-CO2 exchange ratio under brief breath hold challenge. PMID: 32208415.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32208415/Pramanik T, et al. Immediate effect of a slow pace breathing exercise Bhramari pranayama on blood pressure and heart rate. PMID: 21446363. V raziskovalnem protokolu so bila med Bhramari ušesa mehansko zaprta, kar potrjuje, da je takšna izvedba uporabljena tudi v objavljeni raziskovalni literaturi.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/21446363/Carillo K, Doutres O, Sgard F. Numerical investigation of the earplug contribution to the low-frequency objective occlusion effect induced by bone-conducted stimulation. Journal of the Acoustical Society of America. 2021. DOI: 10.1121/10.0006209. PMID: 34598618.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34598618/Stone MA, Paul AM, Axon P, Moore BCJ. A technique for estimating the occlusion effect for frequencies below 125 Hz. PMID: 24141593.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/24141593/Reinfeldt S, Stenfelt S, Good T, Håkansson B. Examination of bone-conducted transmission from sound field excitation measured by thresholds, ear-canal sound pressure, and skull vibrations. Journal of the Acoustical Society of America. 2007. DOI: 10.1121/1.2434762. PMID: 17407895.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17407895/Håkansson B, Brandt A, Carlsson P, Tjellström A. Resonance frequencies of the human skull in vivo. Journal of the Acoustical Society of America. 1994;95(3):1474–1481. DOI: 10.1121/1.408535. PMID: 8176050.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/8176050/de Winter-de Groot KM, van der Ent CK. Measurement of nasal nitric oxide: evaluation of six different sampling methods. European Journal of Clinical Investigation. 2009;39(1):72–77. DOI: 10.1111/j.1365-2362.2008.02064.x. PMID: 19087132.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19087132/Menzel L, Hess A, Bloch W, et al. Temporal nitric oxide dynamics in the paranasal sinuses during humming. Journal of Applied Physiology. 2005;98(6):2064–2071. DOI: 10.1152/japplphysiol.01151.2003. PMID: 15691901.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15691901/
Opomba: članek je namenjen izobraževanju in razlagi trenutnega stanja znanstvenih dokazov. Dihalne tehnike niso nadomestilo za diagnostiko ali zdravljenje bolezni.