Začnimo z vprašanjem, ne z razlago
Ponovljiv protokol se začne pred seanso. V običajnem jeziku določimo, kaj želimo opazovati. »Želim, da se zgodi nekaj dobrega« ni preverljivo. »Naslednjih sedem dni bom spremljal izvedeno komunikacijo in oceno fokusa pred in po seansi« pa je.
Zapišimo izhodišče
Pred uvedbo postopka zabeležimo stanje, ki ga želimo primerjati: subjektivno oceno, število dejanj, pogostost dogodka ali drug relevanten kazalnik. Brez izhodišča normalno nihanje hitro zamenjamo za učinek.
Nastavitve določimo pred začetkom
Pričo, cilj, namero, trajanje, način matrike, zvok in vizualne funkcije izberemo pred seanso. Če vsakič uporabimo drugo kombinacijo, nimamo stabilnega protokola.
Spreminjajmo eno stvar naenkrat
Če nas zanima, ali sigil, zvok ali hiter prikaz namere vpliva na subjektivni fokus, spreminjamo samo to komponento, druge pa ohranimo čim bolj enake. Tako zmanjšamo zmedo med vplivi.
Določimo časovno okno
Vnaprej povemo, kdaj bomo rezultat pregledali. Cilj brez časovne meje lahko pozneje prilagodimo skoraj kateremukoli dogodku. Okno je lahko kratko za takojšnje stanje ali daljše za vedenjski oziroma projektni rezultat.
Zapišimo tudi ničelne rezultate
Dnevnik, ki vsebuje samo impresivne seanse, je zbirka vrhuncev, ne podatkov. Ohranimo tudi seanse brez spremembe, rezultate v nasprotni smeri in primere, ko načrtovanega dejanja nismo izvedli.
Ločimo tri vrste rezultatov
Takojšnji subjektivni rezultat: kaj človek občuti. Vedenjski rezultat: kaj dejansko naredi. Zunanji izid: kaj se pozneje zgodi. Ločevanje močno izboljša interpretacijo.
Zakaj potrebujemo vnaprej določeno merilo
Če uspeh definiramo šele po koncu seanse, lahko skoraj vsak dogodek razložimo kot potrditev. Veliko bolj pošteno je vnaprej določiti, kaj bo štelo kot sprememba. To je lahko izvedeno dejanje, subjektivna ocena, število ponovitev ali drug jasno opredeljen izid.
Merilo ni nujno popolno. Pomembno je, da je zapisano pred rezultatom. S tem zmanjšamo skušnjavo, da bi pravila prilagodili temu, kar se je že zgodilo.
Kontrolni dnevi niso izguba časa
Če želimo vedeti, ali protokol sploh nekaj doda, potrebujemo tudi dneve brez aktivne seanse ali z nevtralnim postopkom. Primerjava ni laboratorijski dokaz, vendar hitro pokaže, ali je opažena sprememba morda del običajne variabilnosti.
Pri osebnem eksperimentu je lahko dovolj preprost vzorec: nekaj izhodiščnih dni, nato več ponovitev istega protokola in vnaprej določeno obdobje pregleda.
Različica protokola je del rezultata
Če med uporabo spremenimo algoritem, trajanje, zvok, vizualni način ali formulacijo namere, se je spremenil tudi protokol. Zato je smiselno shranjevati različico. Kasnejša primerjava je tako veliko bolj poštena, ker vemo, ali primerjamo isto metodo ali dve različni.
Pregled šele po koncu okna
Ob pregledu vprašamo, ali je bil vnaprej določeni kriterij dosežen in katere druge razlage obstajajo. Kriterija ne spreminjamo zato, ker se je zgodilo nekaj drugega zanimivega.
Kaj lahko ponovljivost dokaže?
Ponovljiv digitalni postopek lahko pokaže, da programska oprema deluje dosledno in da uporabnik sledi stabilnemu protokolu. Sam po sebi ne dokazuje, da je zunanji učinek povzročila radionika. Za to bi potrebovali ustrezne kontrole in neodvisne dokaze.